Današnji odrasli se še spomnemo, kako smo plezali po drevesih. Tudi če smo živeli v mestnem naselju, se je na zelenicah med stanovanjskimi bloki našlo kar nekaj dreves, s katerih je poleg vejic, vej in listja visel še kakšen navihan preizkuševalec lastnih sposobnosti.
Pa danes?
Drevesa so še vedno tu. Otroci imajo še vedno prirojeno težnjo po raziskovanju in razvijanju lastnih sposobnosti. Kaj pa starši? Še vedno dajemo našim otrokom dovolj prostora in svobode za raziskovanje in učenje? Jim zaupamo? Smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da so raztrgane hlače in opraskani komolci del poti k napredku?
Ko se bo naš otrok naslednjič ustavil pod drevesom in željno pogledoval proti prvi veji, na katero bi se lahko povzpel ter na svet pogledal z višjega, imejmo v mislih samo to, kako dobro se bo počutil, ko bo svojo željo tudi udejanjil. Ugriznimo se v jezik, če nam bo na misel prišla kakšna izmed nespodbudnih opazk, da bo padel, se umazal in da njegovo početje utegne biti nevarno. Raje stopimo k njemu in mu pokažimo pot. Spodbujajmo ga k samostojnemu iskanju poti in mu nudimo potrebno pomoč.
Spodbudimo ga, da preveri, katera veja bi bila primerna in varna za plezanje. Medtem, ko bo izbiral primerno pot, se bo učil prevzemati odgovornost za lastno varnost, hkrati pa bo plezanje od njega zahtevalo določeno mero osredotočenosti. Uskladiti bo moral gibanje vseh štirih okončin, kar bo pripomoglo k razvoju koordinacije. Med plezanjem bo krepil moč celega telesa in razvijal ravnotežje. Tekom doživljanja uspeha se bo krepila njegova samozavest, da zmore. Morda se bo soočil z občutkom strahu in bo postopoma razvijal občutek varnosti, hkrati pa bo ponosen nase, ko bo strah premagal. Morda ga bodo med plezanjem njegove misli popeljale v domišljijski svet, kjer se bo prelevil v spretno opico, zaspanega lenivca ali raziskovalca pragozda.
Kaj pa padci in praske? Vzemimo jih kot del učenja in pridobivanja izkušenj. Če bomo na začetku takih podvigov otroku stali ob strani in mu omogočili, da razvije čim več potrebnih spretnosti, bo kasneje take in podobne izzive premagoval bolj uspešno. Ker vsak vzpon in sestop ne bo uspešen, bo dobil priložnost, da se uči iz svojih napak in ugotovi, kako bi v prihodnje lahko ravnal drugače.
Nenazadnje bo med plezanjem otrok v pristnem stiku z naravo, ki sama po sebi blagodejno deluje na naša čutila in počutje. Otroci so v naravi bolj sproščeni, ustvarjalni in umirjeni. Naravno gibanje pozitivno vpliva na njihovo učenje. Hkrati imajo priložnost, da razvijajo pristen, pozitiven in odgovoren odnos do narave.
Morda pa tudi nas zamika, da se vrnemo v otroštvo in se otroku pridružimo. Le debelejše veje moramo izbirati😉.