KAKO LAŽJE ŽIVETI Z OTROŠKO TRMO
KAKO LAŽJE ŽIVETI Z OTROŠKO TRMO
Če imate doma mlajšega predšolskega otroka, ki med družinskim kosilom iz lepega miru od sebe odrine krožnik juhe, se burno razjezi na stol, ker je padel z njega, neutolažljivo joka, ker od njega zahtevate, da obleče rumeno jopico, namesto rdeče, potem ste dobrodošli v klub »JUHUHU, TRMICA JE TU«.
Dejstvo: Med otrokovim drugim in tretjim letom (včasih tudi prej) se pojavi obdobje, ki je tako za starše kot tudi za otroka lahko naporno. Razumevanje trme nam pomaga, da to prehodno obdobje lažje prebrodimo.
Super novica! Gre za prehodno obdobje, s katerim se srečamo vsi starši in hkrati za obdobje, ki mine.
Pomaga nam, če vemo, da je trma razvojna značilnost in zato povsem normalen pojav. Trmi bi se lahko popolnoma izognili le tako, da bi se odpovedali vzgoji otroka. Trma je torej korak na poti otrokovega razvoja.
Otrok, ki je trmast, se razvija. Z ustreznim ravnanjem lahko odrasli njegovo vedenje in ravnanje usmerimo v napredek.
Trma je znak, da otrok napreduje. Je izraz njegove razvijajoče se osebnosti in lastne volje. Otrok si želi, da bi vplival na dogajanje okoli sebe. Ve, kaj želi. Na tej poti potrebuje našo podporo.
Otrok je egocentrično bitje. Sebe doživlja kot središče sveta in se še ne zmore vživeti v perspektivo drugega. Enostavno povedano, na dogajanje ne zna pogledati skozi oči nekoga drugega. Ko ga želimo socializirati (mu privzgojiti vrednote, pravila,..), se brani na način, da se upira.
Otrok nam s svojim vedenjem ne želi nagajati. Določenih stvari enostavno še ne zmore. Potrebuje naše razumevanje.
Malček pogosto hoče več, kot zmore. To je dobro, saj tako izraža željo po lastnem napredku, hkrati pa mu to povzroča frustracijo, ker nečesa še ne zmore.
Frustracija je pogoj za napredek. Ko bo otrok premagal določeno oviro, se bo počutil uspešnega.
Otrokova trma se lahko izraža na različne načine. Nekateri otroci svojo nemoč izražajo navzven (kričijo, se upirajo, mečejo po tleh, mečejo predmete, glasno in neutolažljivo jokajo,..), drugi pa svojo nemoč izražajo navznoter (se umaknejo v drug prostor, ne odzivajo se na naša vprašanja, ne želijo se pogovarjati z nami, odklanjajo našo pozornost,…).
Oba načina je potrebno prepoznati in nanju ustrezno reagirati. Drugo obliko vedenja lahko zlahka spregledamo, saj otrok za okolico ni toliko moteča. Kljub temu pa se je potrebno zavedati, da tudi na ta način otrok izraža stisko in potrebuje našo pomoč.
Zdaj vemo, da na tej poti nismo edini in da otroku lahko pomagamo. Ni pa vseeno, kako se na otrokovo vedenje in ravnanje odzivamo.
Nekatere izbruhe lahko preprečimo predčasno:
-preusmerimo otrokovo pozornost v nekaj drugega (še posebej pri mlajših otrocih imamo starši neverjeten vpliv, da pritegnemo njihovo zanimanje za povsem preprosto stvar, pa naj bo to drobna cvetlica ali kamenček na poti),
-pred otroka postavljamo zahteve, ki jih že zmore (uspešnost otroku omogoča, da se dobro počuti),
-pri večjih zahtevah otroku nudimo potrebno pomoč pri izpolnjevanju v tej meri, da se še počuti uspešnega (včasih otroke vznemiri, če imajo občutek, da smo nekaj storili namesto njih),
-če je možno, določene zahteve lahko prestavimo na kasneje (ko je otrok spočit, dobro razpoložen).
Kako pa naj torej starši reagiramo v času izbruha trme:
-izrazimo razumevanje (otrok nas ne želi jeziti in se tudi sam slabo počuti),
-nudimo potrebno bližino (smo ob njem, če nam pusti, ga držimo v naročju, dokler se ne umiri),
-zahteve postavljamo obzirno in spoštljivo (naš govor je umirjen, spodbujajoč, ne reagiramo z vpitjem, ki lahko izbruh še podaljša),
-ne popuščamo (kljub temu, da izražamo razumevanje otrokovega počutja, vztrajamo pri zahtevah, še zlasti, kadar otroku preti nevarnost),
-prisotnost drugih ljudi naj ne vpliva na naše reagiranje (ravnamo enako, kot če smo z otrokom sami in se ne oziramo na opazke ali reakcije drugih; če se naše zahteve do otroka spreminjajo, otrok ne ve, kaj od njega zahtevamo in kako naj ravna v prihodnje; hkrati se lahko starejši otrok nauči uprizarjati izbruhe in jih izkoriščati za dosego svojih želja).
Kaj pa, ko izbruh mine:
-preusmerimo otrokovo pozornost (pogosto zlasti mlajši otrok kmalu po izbruhu pozabi, kaj ga je vznemirilo, zato njegovo zanimanje preusmerimo v nekaj prijetnega),
-otroka ne kaznujemo zaradi izpada (ne pozabimo, da je otrokovo vedenje posledica tega, da nečesa še ne zmore),
-izpadov ne preprečujemo z nagrajevanjem (zavoljo ljubega miru ne dopuščamo kršenja pravil ali opuščamo zahteve),
-če je otrok starejši, se o dogodku pogovorimo in mu razložimo, zakaj mu nečesa nismo dovolili ali zakaj smo od njega nekaj zahtevali, hkrati pa se pogovorimo o načinih, kako bi v podobni situaciji lahko bolje ravnal.
Izbruhi trme praviloma minejo do dopolnjenega petega leta. Starejši kot je otrok, lažje se spoprijema z zahtevami in že razvije določene načine soočanja s situacijami, ki jim še ni kos. Morda bo za pomoč prosil nekoga drugega, morda bo poskušal najti nov način, predvsem pa bo lažje sprejel neuspeh kot del učenja. Za to bo seveda potreben čas in pa podpora, ki jo bo prejemal od nas staršev.
